Oblikovanje vizualne podobe razstave ‚Zgodba hiše kultnega betona, 1971–2021‘

„/…/ Arhitektura velenjske galerije je pravo nasprotje velikim betonskim kolosom, a jo lahko postavimo ob bok veličastnim arhitekturam. Je gotovo ena redkih arhitektur tega stila, ki je v mestu, med likovnimi ustvarjalci, arhitekti in meščani zelo opažena, leta 2015 pa je bila tudi prenovljena. /…/ Danes je Galerija Velenje sodoben muzejski prostor. Vse leto ga napolnjujejo razstave različnih zvrsti, pogovori z umetniki, strokovna predavanja, tečaji za otroke in odrasle, vodstva, predstavitve publikacij, kreativne delavnice za otroke in odrasle, lutkovne predstave in tematske glasbene prireditve. /…/ Arhitektura galerije Adija Miklavca je sicer majhna po gabaritih, a veličastna v svoji unikatnosti, skulpturalnosti in namenu uporabe, s prenovo pa je pridobila predvsem dobre galerijske pogoje vsaj še za nekaj časa. Mestu in državi tako zapušča pomembno arhitekturo asketske, a pogumno zastavljene socialne arhitekturne smeri, ki je vredna temeljitega strokovnega poglabljanja in vrednotenja. Kljub prenovi, ki jo je terjala nova namembnost, je stavba ostala zvesta priča prvotnega arhitekturnega sporočila./…/“
— mag. Milena Koren Božiček, kustosinja in avtorica razstave

Razstava ‚Zgodba hiše kultnega betona, 1971–2021‘ pripravljena ob 50-letnici arhitekture, zgrajene za kulturo, ki je v pol stoletja postala kultna zgradba v samem središču Velenja. Zgradba visokega modernizma, ki jo je zasnoval arhitekt Adi Miklavc in se nahaja v središču Velenja, je izjemno in reprezentativna arhitekturna in kulturna točka, ki povezuje. Kultna zgradba, kot monumentalna skulptura sloga, ki ga imenujemo brutalizem, z razgaljenim materialom in brez česarkoli umetnega, brez okraševanja. A vendar, morda ravno zato, nas razvaja z izjemno privlačnostjo in funkcionalnostjo. Zato z vizualno podobo sledimo ideji arhitekture in časa njenega načrtovanja. V znaku, ki je osnovni gradnik vizualne podobe, smo zato kot kontrapunkt geometrijski podobi in teksturi surovega betona, postavili prostoročno risbo (ki deluje kot skica) skulpturno oblikovanh betonskih nosilcev, ki krasijo dvovišinski prostor galerije – najbolj ekspresivno oblikovanega dela notranjščine arhitekture Mklavca. Uporabljena črkovna vrsta – vsestranska modernistična Helvetica, ki ne pritegne pozornosti zaradi lastnosti, ki jih ima sama na sebi, ampak pomaga tvoriti močno vizualno podobo – črkopis, ki ne izraža ničesar. Tu je pomembna vsebina in ne oblika. Tej črkovni vrsti sledi oblikovanje švicarske šole, strukturo kompozicije gradimo na nevidni mreži, asimetrične, leve postavitve pa delujejo sodobno in urbano.
— Marko Marinšek, oblikovalec

Tip // Vizualne identitete, Publikacije