Totalna umetniška instalacija s psihološko aktivacijo gledalca Nika—Nike.
Artist statement —„Za svojo vizualizirano, kontrolirano manipulacijo sem izbral helenistično mojstrovino Nike Samotraško. Antični kip grške boginje zmage, ki pa mu vse od padca s pečine ob potresu manjka glava in še kaj.
Ko so ga med letoma 1880 in 1884 prenavljali, so ji iz mavca naredili izgubljeno desno stran oprsja in desno krilo, koščke levega krila pa so skupaj povezali z žico.
Je bila že to manipulacija?
Gledalce povabim v galerijo. Obiskovalci pričakujejo, da bom pred njih postavil svoje vizualne dosežke. Ali likovne. O katerih bi zagotovo morali in mogli povedati veliko.
Ne pričakujejo, da bodo tudi sami postali del predstave. Dramatično vzdušje ustvarim s tem, da prostor zatemnim. Na steni se začne projekcija. Nagovarja jih celoten ambient s konceptom razsrediščenja. Z vnaprej pripravljeno podobo glave zmagovalke začnem z iskanjem možnosti, da artefakt spet dobi izgubljeno glavo. Pomagam si z mrežo svete geometrije, združujem renesančni pomen kvadrata in kroga ter njune enake ploščine. Marsikdo se ob gledanju preseli v fazo kontemplacije. Pogled s profila, poln pogled na obraz in pogled na tri četrtine. Slednji se ujema. Zmagovalka pokaže zadovoljen, nasmejan izraz. Modificira se v fauvistični maniri, nasičena s polno močjo kromatičnosti, v bleščečih in intenzivnih odtenkih skoraj podivja. Za vse zbrane gledalce oživi. Seveda je zadovoljstvo veliko. A tu se predstava šele začne. Strateška poteza, ko kamera zabeleži in projicira na mrežo portret enega od obiskovalcev, vzdušje spremeni. Stanje duha, impresija, ki je posledica hitrega sprejemanja podobe in zgodbe, čutnih vtisov ob opazovanju, se kmalu spremeni v nekontrolirano gibanje, skoraj anarhijo. Če so prej nemo spremljali dogajanje, zdaj ni več tako. Obiskovalci namreč začnejo gledati na vse strani, se obračati stran, razlagati bližnjemu nepomembne stvari. Saj jim je neugodno že ob misli, da bi projekcija prikazala njihovo lastno podobo, kako zapolnjuje manjkajoči fragment zgodovine umetnosti. So v nehvaležnem položaju tudi zato, ker je tudi njihov obisk galerije zgolj predstava, kjer pred ostalimi igrajo vlogo poznavalca, včasih celo mecena umetnosti? Zdaj pa so vstopili v sklop celovite izkušnje s psihološko upojnostjo, ko gledalca obravnavam kot igralca, ki postane del skupnosti. Gledalca tako aktiviram in mu z mimetičnim zajetjem pokažem njegovo lastno podobo, kar pa za vsakogar ni lepa izkušnja.“
— Marko Marinšek
Tip // Ostalo